Letos je naša Tara postala prvošolka. Zeloooo prehitro, če mene vprašate, če pa njo, pa bo rekla seveda da ne, ker si je v šolo zelo želela. No, pa da vam povem, kdo ima več dela s tem, da je ona v šoli. Jaz seveda. Vsak dan preverim, če ima vse stvari, naloge, znanje, vse dodatke za pošolske obveznosti,… Seveda v večini nima, včasih ji nalašč pustim, da kaj pozabi, da bi jo to izučilo, ampak kaj ko je na koncu meni bolj nerodno kot njej. Jaz grem namreč v šolo na govorilne,..
Torej kaj je prav in kaj narobe? Ne vem. Zadnjič je pozabila naredit nalogo in to 2 dni zaporedoma, čeprav sem vedela sem pustila, da sama pove,…nato je pustila doma rutico, potem knjigo, ki jo mora vrnit v knjižnico, gumico za lase za telovadbo, športno opremo,…najhuje pa je to, da ji vse to jaz nastavim poleg torbe, ona pa vzame torbo, ostalo pa pusti. Mislim, da bo enkrat pozabila tudi torbo,.. 😉 No ja, ona je še res ni, ampak je bil takrat krivec ati/mož, ker je njeno torbo pozabil v šoli. Potem so seveda klicali mene, če je Tara pustila torbo v šoli,.. V glavnem brez mamice sta oba razstresena 😉 Sicer pa je že končala “bralno značko” , vsakodnevno ima dodatne dejavnosti in se res rada uči, piše, riše, bere, pripoveduje,.. Žal pa to ni dovolj.
Na prvih govorilnih urah sem bila prvih 5minut ponosna do stropa, ker sta mi učiteljici zapeli mojo pesem, pesem, ki jo rada sliši vsaka mamica. Povedali sta kako je Tara Siana prisrčna, pametna in pridna, se rada uči, piše in riše, ima izjemne likovne in gledališke sposobnosti, govori pravilno slovenščino (kljub štajerski mami) in ima velik besedni zaklad,…potem pa sledi AMPAK …. Jap, tega me je bilo strah. Moram vam povedati, da sem tako zelo srečna, da je dobila 2 tako ljubeči in ob enem redoljubni učiteljici, da bi jih najraje kar obdržala za celo 9letko, če bi šlo. Zato je ta ampak bil malo lažji. Naša Tari je pač karakterno zelo trmasta in če ji kaj ne paše presliši ali pa prične cepetat in jokcat (mjavkat jaz pravim). Je pa zelo vztrajna, ampak tokrat ne v pozitivno, glede cepetanja in mjavkanja mislim. Doma s takim obnašanjem nič ne doseže (no ja, pri babici ja, ampak ta je pri nas le 1 x mesečno, tako da to ni glavni problem), tudi v vrtcu ni, prav tako v šoli ne, ampak kljub temu še vedno vztraja. Z njo imamo seveda pogovore o tem, se ukvarjamo z njo, tudi kazni smo že sprobali,…ampak recimo, da je le malo bolje.
Upam res, da ta “faza” hitro mine, ker komaj čakam, da bomo lahko zdržali cel dan doma ali kjerkoli skupaj brez “šol” in kreganj,..!
Tako, zdaj pa me zanima ali imate tudi vi kakšne take ali drugačne faze pri otrocih in kako ste se lotili “sanacije” 😉 ?
