Saj ne vem kje naj začnem,….ali je to v otroštvu, ko se starši kregajo ali ko izveš, da te prva ljubezen vara, oziroma da ima kar dve punci in ti si ta tretja ljubica,….ali takrat, ko ti nekaj ne uspe kot si si želel, kljub vloženemu trudu in srčni predanosti in potem raje menjaš kariero, pa četudi je to po 30em…..ne ne ne,….mislim, da moram pričeti takrat, ko sem postala mama!
Na tole mojo izpoved me je namreč pripravila gledališka predstava mam, ki so še vedno mame in v njihovih vlogah se zaveš tudi tistega, kar se mogoče do takrat še nisi. Zdaj pa lahko preberete moj zapis in se mogoče celo kje vmes najdete ali pa greste na predstavo ali pa kar bo še najboljše, da naredite oboje 😉
Foto: Marko Delbelo Ocepek
Mama postaneš takrat, ko izveš da pod srcem nosiš svojega otročka. To je resnično nekaj nepopisno zanimivega, kajti treniraš in treniraš in 4 leta nič,…..potem pa opustiš idejo o dojenčkih in po pijanem Novoletnem žuru, kjer sem skadila celo škatlo cigaret, ugotovim, da ne prenesem več pijače, ker sem stara,….no, vsaj do takrat, ko čez mesec dni ne izveš, da si noseč. Hmmmmm. Veselje? Sreča? Jaaaa itak da je, ampak preden se res zaveš mine že nekaj mesecev in potem ko sem končno mislila uživati to prečudovito nosečnost, se spet zalomi. Nujno ležanje, bolečine v trebuhu, slabosti, astma,…na vse to izveš, da bo tvoja bolniška manj kot socialna podpora, ker si s.p. moraš 30 delovnih dni z bolečinami ležat in kljub temu služit denar, da plačaš naši predragi državi za prispevke in če naprimer nimaš in ne moreš, te blokirajo in ne moreš niti k zdravniku/ginekologu, kajti nimaš plačanega zdravstva,… Glede nato, da sva oba z možem preden sem zanosila pričela spet iz nule, kajti se je prejšnji projekt končal in v podobnih stvareh ni bilo perspektive, nisva imela prihrankov, ki bi nama olajšali situacijo, ampak, ker sem močna ženska in vsi mi vedno govorijo, itak da boš, tebi vedno vse rata, ti si močna,…sem, oziroma sva z možem šla čez to in ob vsem tem sva celo prizidala del hiše, se vselila v dveh mesecih. Jaz sem ob gradnji in z zelo groznimi bolečinami v trebuhu, napisala celo magistrsko nalogo, naredila raziskavo in to vse iz kavča v pisarni, ker je bilo vse ostalo gradbišče. V tem prostoru je bilo včasih tudi do 40 stopinj in do mene je prišel tudi prah od gradnje, dušilo me je, kot je logično za astmatika, ampak jaz sem pisala, ker sem močna in to zmorem!
Tako da JA, res zmoremo vse kar si zadamo in v kar verjamemo, ampak kaj pa, če se ti kdaj zalomi? A se mi sploh sme? Zdaj ko si mama, pa se ti res ne sme zalomit in nimaš časa, da bi se pregorel, zbolel,…rečejo. Takle mamo ane? In potem po dveh takih nosečnostih ( ne sprašujte me, zakaj sem še enkrat zanosila, ker si lahko o tem preberete moje nosečniške bloge,…) in porodih, ko med njimi skoraj umreš/izkrvaviš in vmes pristaneš še nekajkrat na urgenci za žolč,….še vedno večina meni, da sem frajerka, ki vse zmore in zraven se še smeji,… Ja, saj je vse to res, jaz se v večini res smejim in sem večino časa pozitivna, ampak a je vse to res tudi v notranjosti tako? A se je kdo vprašal, če so tisti, ki so skozi nasmejani res srečni? No, za mene naj vas ne skrbi, ker sem iskrena in preveč odkrita, da bi se delala prijazno, če mi do tega ne bi bilo, ampak vseeno je v meni cel ta čas, ko sem postala srečna mama, še en grenak priokus. Zakaj? Zato, ker nisem v tem času naredila popolnoma nič zase. Vse kar je bilo je, da sem takoj po prvem porodu šla zagovarjat magistrsko, potem sem zbolela, operacija žolča, pričela sem delati Srečno, ker sem upala, da bo to moja služba, ki mi bo prinašala osnovo in plačala vsaj glavne položnice, zato moje porodniške ni bilo, ko sem prišla k sebi sem spet zanosila in spet bolečine, ležanje in delo iz postelje,….moje telo je vedelo, da potrebujem mir, ležanje, ampak ni pa vedelo, da imam jaz polno glavo in da bom kljub temu delala, pa četudi iz postelje. Tako nisem imela časa, da se poslušam, da se pozdravim, da najdem zapore v sebi, da si oprostim, ker ne morem vstati iz postelje in dvignit otroka, da si oprostim, ker ne služim kot sem prej,…. Vedno sem se počutila krivo, imela sem slabo vest, če sem delala, ker nisem z otroci in ko nisem delala, sem imela slabo vest, ker ne delam,.. Zdaj po 4ih letih od prvega poroda in po 2h po drugem porodu me je telo spet spomnilo, da sem pozabila nase, da sem pregorela, da ne morem več delati in biti super mama, da se moram nehati jeziti nase in da si že končno priznam, da pač nisem več tako mlada, ambiciozna in iznajdliva, kot sem bila poprej in da se raje “vdam”, grem v službo, kjer pa bom lahko najboljši kader kar je sploh možno 🙂 Nehati moram skrbeti vedno za vse, vse imeti v moji glavi in celo mož mi reče, da moram končati vlogo “kontrol frika”, kajti to je pa zdaj že preveč!
A vas zanima kaj me je pripravilo do tega videnja? Mame / moje prijateljice, najprej me je moja “nekrvna sestra” peljala na seminar, da spet najdem svoje ambicije, druga mi je probala na lepo razložiti, da moram poskrbeti zase, tretja mi je napovedala kaj mi gre, ena zame moli, nekatere mi nežno pojasnjujejo kako je z vsemi poporodnimi depresijami, vse pa mi vedno govorijo, da rabim dopust,…. Problem je namreč to, da je tudi druga porodniška pri meni minila prehitro, ker sem spet takoj po porodu delala in si niti moje telo, niti um ali energija niso opomogli. Letos smo imeli v družini še dodatne šoke, kajti je mož zbolel, bil na operaciji srca in žolča, umrla mu je mama in seveda jaz nisem mogla misliti nase, to pa res ne bi bilo sprejemljivo,…. Čez vse to sem prehodila, dokler me pred nekaj tedni zdravnica ne pokliče na gsm in reče, a ste vredu? P.s. dala sem kri, ker imam bezgavke že nekaj mesecev povečane. Pa ji pravim, ja, kaj pa je narobe? Ona pa meni, a lahko hodite , vas boli kaj v trebuhu,..? Hmmmm ja, ampak ni hudega, bom že, pravim. V glavnem zelo slabi krvni testi za jetra,… To se mi ponavlja. Tisti, ki ste v kakršnem koli “odnosu” z vzhodno medicino veste kaj jetra pomenijo, kajne? Jap, oprostit si moram in ne smem biti več jezna nase. Nisem sama kriva, da je bilo vse tako kot je bilo, do zdaj namreč sploh nisem vedela, da sem za svojo bolezen kriva sama, ampak sem iskala možnosti kje in na koga vse bi lahko bila jaz jezna,…
Pred dobrim tednom sem obiskala Patricijo, refleksoconsko terapevtko obraza, kajti mi jo je prijateljica v salonu Serenity kar rezervirala in mi rekla, ti samo pridi, ker to potrebuješ. Seveda ona nič ni vedela o mojih testih, zato vem, da je to “usoda”. Patricija je namreč iz mene/mojega obraza “brala” mojo zgodbo, ob terapiji sem uživala, a kljub določeni bolečini nekih točk sem čutila, da sem končno na pravi poti. Tudi zdravnica mi je že nekajkrat omenila možne poporodne depresije, prav tako ginekologinja, ampak dokler ni dokaza, sem mislila, da to pri meni ni možno, ker sem močna,… Poznam namreč ženske, ki so res na tleh in jaz seveda ne morem biti z njimi, ker jaz vedno mislim, da sem na svetu zato, da sem močna in njim pomagam,…
Ja že že, ampak potem pa pride preobrat …. z mamami/mojimi prijateljicami smo imele ženski večer … ob gledanju odlične gledališke predstave, komedije ŠE VEDNO MAME, ugotovim, da res potrebujem čas zase, da je vse to, kar mi namigujejo vsi okoli mene, res! Tudi močne ženske se lahko zlomimo in tudi me lahko pregorimo! Zadala sem si težko nalogo, že nekaj dni namreč stopam čez kupe perila, zjutraj, ko se mi vrti in se mi noge tresejo, se pač ne vstanem, počakam da se neha, k sreči je moj možek to sprejel in so otroci kljub temu zjutraj pravočasno v vrtcu. Posledica tega je, ne tako pospravljeno/počiščeno stanovanje, ampak se učim, da moram včasih to tudi spregledati, če se želim pozdraviti in narediti spremembo pri sebi.
Tako da HVALA MAME iz predstave, hvala MAME prijateljice, hvala zdravnica, hvala Patricija iz Serenity in hvala možek že v naprej, kajti zdaj boš imel tudi tisto ženo, ki se občasno vleže na kavč ali ostane v postelji in včasih tudi nič ne dela, če pač ne zmore,… 😉
Zdaj pa komaj čakam na december, kajti prisegla sem si, da se bom prepustila, da bom meditirala/molila, skrbela zase in se probala sprostiti iz tega mojega zategnjenega stanja, da prebujena, polna zagona, zdrava, srečna vstopim v novo leto 2017, a kljub temu, bom ŠE VEDNO MAMA, ampak tokrat brez slabe vesti!
A vas zanima kako sem jokala ob gledanju 1. dela gledališke predstave Mame > OB OGLEDU KOMEDIJE SEM JOKALA
Zato pa potrebujem tudi vas, da mi napišete kakšne vaše izkušnje, kako ste si odpočile ve, kaj vam je pomagalo, da ste zadihale in ste spet postale tiste prave srečne zdrave mame 🙂 Zanima me tudi kakšna učinkovita terapija za jetra (pitje limone v vodi, pegasti badelj,…?). P.s. samo ne mi o dietah, ker tisto je že spet druga tema in jaz ne verjamem v nobeno dieto, kajti iz svojih izkušenj vam lahko povem, da dolgoročno ne delujejo, če ne spremeniš celotnega življenskega stila in najdeš svojega, ki ni isti kot sosedov, ne bo delovalo nič !!! 😉
P.s. to, da ne bom delala, ne pomeni, da ne bom pošiljala vaših naročil iz srečne trgovinice, kajti to delam z užitkom in to ne štejem kot delo. Na zalogi imamo namreč res kjut, srečne, izbrane, meni najljubše izdelke/darila in komaj čakam, da omejena zaloga poide, ker se potem lotim spet novih projektov, grem v službo, ki si jo želim in upam, da jo dobim! 😉 <3 Zato hitro klik > SREČNA TRGOVINICA , da ne ostanete brez srečnih darilc za otroke, najstnice, odrasle, nosečke in seveda za mamice 🙂
Vabljeni vsi na srečni, da gremo skupaj SREČNI in ZDRAVI v Novo Leto !
