Nikoli vam nisem zaupala, kako sem zanosila in kaj vse je bilo na poti do tja, kajne? Bloge sem pričela pisati po tem, zato je mogoče res danes pravi dan za tak zapis. >>

Z možem sva se zaljubila in si takoj povedala, da si želiva otroka. Se sliši sanjska in srečna zgodba, kajne? Saj delno je res bila, ampak se je potem vse spremenilo, ko sva po nekaj mesecih ugotovila, da se nič ne zgodi. Seveda je tukaj velik faktor psiha, ki nam včasih pravi pazi, kaj bo če bo, ni še čas, a si sigurna,… Potem sem seveda najprej pomislila na energije in na nek “clean start” za naju. Uredila sva si dom, nato pa rekla, da bova začela “fresh”. Šla sva na potovanje na Karibe in imela road trip po Floridi. Vmes se je zgodilo…moj dragi me je zaročil 😉

Hitro po zaroki je sledila poroka in nato sva bila končno sigurna, da zdaj pa je seveda čas za otroka.

Hmmmm. Žal ni bil. Minilo je pol leta/leto, otroka še vedno ni bilo. Po takem času, če se ne zgodi, je pa že potrebno iti na pregled. Takoj sem naju naročila pri Dr. Reševi, ki je znana po tem, da pomaga parom do željene družine. Zato sva opravila vse teste in ugotovila da sva popolnoma zdrava in ne bi smelo biti problema, da ne morem zanosit. Čistili so mi jajcevode, nato pa sem jedla hormonske tablete. Moje počutje je bilo grozno, zredila sem se, slabo mi je bilo in vsak mesec sem mislila, da sem noseča, pa žal nisem bila. Nato si pričneš zanikati, da potem ti pač ni usojeno in da pač vsi ne rabimo otrok,… in nehala sem jemati tablete. Zato je prišla faza, ko sva se odločila da, če ne bo nič po naravni poti, v roku enega leta, bova pa poskusila z umetno oploditvijo. Jaz namreč nisem bila pripravljena na špikanje v trebuh in na vse kar prinese postopek do umetne oploditve. Mislim, da sem si takrat celo malo zamerila, ker ne morem zanositi. To je vse nek dodaten stres, ki na žensko deluje in nas dodatno obremeni. Zato se tudi slabše počutimo, vse nas boli, hormoni divjajo in vse smo zoprne in nesamozavestne,.. V tej fazi je zelo pomembno, da si partnerja stojita ob strani, sicer je tvegano, da bosta šla narazen. No, nama je uspelo prebroditi to tako, da sva potovala in hodila po žurih in ostajala mladi duši ;))) In k sreči sva imela tudi kosmatega otroka pomeranca Partya, ki nama je dajal ljubezen in naju še bolj povezal.

Torej mladost brez otrok nama je bila podaljšana, kar pa tudi ni tako slabo ane? Ko sva bila sproščena najbolj, pa se je zgodilo. Jap, res je. Tudi sama nisem mogla verjet, ko mi je bilo slabo in sem pila tablete proti slabosti, ker sem mislila da mi pač spet nagaja želodec in hormoni kot prej. Najhuje je pa bila zabava za Novo leto, ko sem pila šampanjec, pa mi ni pasal – kar je za štajerko res čudno, kajne? #lol A veste kako sem potem izvedela, da sem noseča? Nikoli v življenju nisem hodila lulat ponoči, po Novem letu pa se je pričelo vsakodnevno vstajanje ponoči in sem se že naročila na pregled za mehur. Potem pa se le spomnim, da bi za vsak slučaj naredila en test za nosečnost. Tista noč, ko sem se odločila, je bila najbolj dolga ever. Še v sanjah mi je v glavi odmevalo : prvi jutranji urin so rekli! In res. Imela sem samo en test, ki sem ga dobila za rojstni dan od kolegov, ker so vedeli, da si želiva otročka,… Tako je, čas je da ga sprobam. Silvota sem pustila spat, niti ni vedel kakšni so moji nameni, ker ga nisem želela spet razočarati. P.s. sicer on ni tip človeka, ki je kdaj jezen ali razočaran ali pa da bi pritiskal name, ampak kljub temu, sem želela govoriti o tem le 100% in nič več ugotavljanj, ki so bila 4 leta poprej vsak mesec skoraj. Ko sem čakala na rezultat sem imela zaprte oči. Ko sem jih odprla gledam kaj zdaj to pomeni. Hmmmm. Rabim očala. Nujno. Če prav vidim pravi da ja, ampak sem si mislila , da to ni možno. Silvoooooooo, ga zbudim, odprem rolete in ga napadem : a mi lahko tole prebereš prosim. On prebere >> ste noseči. Aaaaaaaaaa. Nisva se upala veseliti preveč, ampak že v naslednji minuti sem klicala ginekologinjo in se naročila še isti dan. K sreči imam tako super ginekologinjo 🙂 Potrdila je nosečnost,  in rekla : bravo, noseči ste že 5minut ;))) Nikoli ne bom pozabila tega. A veste kje sva naredila najino Taro? O tem potovanju pa kdaj drugič 😉

Od te prve slikce na ultrazvoku pa do poroda je minilo težkih 7mesecev. Vsakodnevne bolečine in strah, da jo izgubim. 

Več o moji nosečnosti, ki ni bila lahka pa je v blogih, ki sem jih takrat pisala > SREČNA NOSEČKA

Komentarji

comments

Comments are closed.