Miša je ena izmed tistih žensk, ki ni le lepa, uspešna in pametna, prav tako je dobra “žena”, ki stoji partnerju ob strani, je tudi gospodinja, ki uživa v kuhi ter sedaj še ponosna super mama 🙂 Kaj nam je zaupala o sebi pa si preberite v spodnjem intervjuju:
Kaj zate pomeni sreča?
Trenutno je zame moja najvčeja sreča moja hčerka Kiana. Nisem si predstavljala koliko ene radosti ti podari otrok. Raznežim se ob vsakem trenutku, ko me Kiana pogleda, stegne svoje ročice proti meni in se mi nasmeje. Takrat tudi neprespane noči odtehtajo vso utrujenost. Vse to je moja zdajšnja sreča. Res, ko nekaj tako čudovitega doživiš se vprašaš, zakaj to nisem spoznal že veliko prej. Danes, ko držim mojo princesko v rokah vidim, da je to najlepši občutek, kar ga lahko doživiš. Neverjetno kaj sem vsa ta leta zamujala. To je najlepše obdobje, ki ga doživljam in lahko rečem, da se znajdem več kot odlično. (smeh)
Kako si si predstavljala materinstvo preden si zanosila in kako je zdaj?
Nekako se mi zdi, da se ti z rojtsvom otroka odprejo nova obzorja. Stvari, ki jih prej nebi nikoli naredil postanejo zdaj vsakodnevne. Verjetno vsaka mama začuti kaj mora storiti in kako se odzvati na svojega otroka. Morem priznati, da sva z Gorazdom starša, ki ne komplicirava. Vse stvari tečejo po ustaljenem ritmu, zato je veliko lažje. Seveda imaš kot novopečen starš številna vprašanja, a za vse najdeš odgovor. Ali na netu ali pri prijateljicah, ki so podobno že prestale. Nikoli prej si nisem predstavljala kakšna bom kot mati. Imela sem predsodke, da česa ne bom zmogla. Eden teh je bil tudi ta povezan z dojenjem. Jaz sem bila prepričana, da ne bom dojila. Amapk v bolnici so mi mojo punčko pristavili v posteljo in mi jo pomagali navaditi na sesanje. (sesalni refleks) Sprva me je bolelo. Celo 14 dni po porodu sem čutila takšne bolečine, da si nisem znala predstavljati dojenja brez pomočjo nastavkov. Dober mesec dni sva se dojile z nastavkom in ko so se moje bradavice utrdile sva zdojile brez tega. Neverjetno lep občutek je ta povezanost, ki jo čutiš z otrokom v času dojenja. Žal bi mi bilo, če bi to zamudila.
Si imela lepo, zdravo nosečnost?
Moja nosečnost je bila povezana z nosečniškim diabetesom zaradi katerega sem pristala celo na injeziranju inzulatarda. Sprva, ko so mi dali diagnozo, da imam previsok krvni sladkor, se mi je zdelo čudno, saj sem bila nenehno fizično aktivna. Skrbela sem za svojo pravilno prehrano in resnično nisem grešila v smislu prehranjevanja. Nisem vedela kaj me čaka, dokler nisem imela prvih konzultacij v bolnici. Tam sem izvedela in dobila veliko literature. Seveda sem bila zaskrbljena, saj to ne pomeni nič dobrega. Po vrhu pa imamo sladkorno bolezen tipa 2 v moji družini in prva stvar, na katero sem pomislila je bilo to, da sem jo podedovala. Visok krvni sladkor dokazano moti nastajanje organov zarodka v prvih osmih tednih nosečnosti. Posledica so lahko prirojene nepravilnosti ploda. Zato je zelo pomembna urejenost sladkorne bolezni v nadaljevalnem poteku nosečnosti, za normalen razvoj otroka. Krvi sladkor prehaja skozi posteljico, če so materine vrednosti višje, kar pomeni, da ima plod povišan nivo krvnega sladkorja. Otrokova trebušna slinavka izloča zaradi tega večje količine inzulina, česar posledica so morfološke in funkcionalne spremembe. Otrok je prevelik, debel in večji so tudi njegovi organi. Po rojstvu pa se pojavi hipoglikemija, zlatenica, poviša se mu število rdečih krvničk in zmanjšan je nivo kalcija v krvi. Nastala bolezenska stanja ogrožajo njegovo življenje. V prvih tednih se presnova pri nosečnici preusmeri v kopičenje zalog hranil, kar povzroča nagnjenost k hipoglikemijam. Potreba po inzulinu se povečuje in poraste na dvakratno vrednost, kot je potrebna pred nosečnostjo. Po porodu pa se le ta doza insulina ustrezno zniža. Zelo pomembno, pri uravnavanju nosečniškega diabetesa, je predvsem prehrana in veliko gibanja. Dieta se omejuje na živila, ki ne vsebujejo veliko sladkorja in nasičenih maščob. Ogljikovi hidrati tudi zelo vplivajo na dvig koncentracije glukoze v krvi, zato je priporočljiva ustrezna razporeditev hidratov čez dan, saj s tem pripomoremo k uravnavanju glikemije. Recimo testenine se ne smejo prekuhati, prav tako se ne priporoča pire krompir, ali kuhan krompir, njoki… Potrebno je izbirati živila, ki imajo nižji glikemični indeks. Vsekakor se moraš izogibati jedi iz bele moke. Torej kruh le polnozrnat, ajdov, črni. Prav tako testenine in riž lahko zamenjaš za graham. Na mojem jedilniku je zelenjava. Veliko zelenjave, ki so zakladnica vlaknin. Na konzultaciji v UKC Maribor, so nam pred uporabo merilnika krvi podali natančna navodila, koliko obrokov bi naj zaužili. Pomembno je, da se nosečnica z diabetesom ne prenažira. Torej trije manjši obroki in vmes malice. Vsak obrok bi naj bil natančno določen z vrednostjo enot.
Recimo: moj zajtrk je sestavljen iz 6 enot.
Zajtrk: Kakšen kozarec mleka, (ki ga zaradi občutljivosti na laktozo ne smem zato pijem mleko brez laktoze), kakšen polnozrnat košček kruha s tremi rezinami piščančjih prsi in kakšna rezina lahkega sira.
Malica: sadje – jabolko, crispy kruhek.
Kosilo: zelenjavna juha, dušena zelenjava z rjavim, neoluščenim rižem in kakšen majhen kos piščančjega fileja.
Malica: sadje,
Večerja: lahki jogurt.
Iz prehrane moraš izločiti maščobe, recimo ocvrte jedi, hamburgerje, industrijsko pripravljeno hrano, kremne juhe, konzervirano zelenjavo, sladkor na vse načine. Prav tako se morajo obroki zmanjšati. Zelo pomembno je, da se držiš navodil, ki jih prejmeš od diabetologa, kajti s strogo dieto in pravilnim vnosom živil lahko uravnavaš nivo sladkorja v krvi.
Žal se je moj diabetes stopnjeval in sem kmalu dobila dodatke insulatarda.
Takoj po rojstvu pa mi je diabetolog rekel, da lahko opustim vse navade in dieto, ki je bila povezana z diabetesom. Insulatard, ki sem si ga injecirala 4 do 6 krat dnevno sem v tistem trenutku odložila na stran in zaživela brez injekcij. Najbolj čudno pa mi je bilo že drugi dan v porodnišnici, ko sem dobila zajtrk. Na krožniku so bile stvari, ki jih prej nisem jedla. Beli kruh, masleni keksi, sadni jogurt in sladki čaj. Pa tudi kosila niso bila nič kaj dietna. Takoj sem vprašala (verjetno še iz navade) če lahko dobim ne sladkan čaj in dietno kosilo. (smeh) Te navade so mi ostale še danes, čeprav se zdaj z lažjim srcem pregrešim in pojem tudi kakšno sladico.
Kako gledaš na vzgojo?
Moja družina je razpadla, ko sem bila stara osem let, zato me je vzgajala le mama. In neizmerno sem ji hvaležna, da me je do 19 leta postavila na svoje noge. Moram priznati, da nama ni bilo lahko. Sploh v mojem oddobju pubertete, ko me je metalo iz vseh koncev in krajev. (smeh) Ni ji bilo lahko in tega se zavedam. Vem, da današnji čas ni enostaven za vzgojo otrok, saj ima družba zelo velik vpliv. Ko sem sama bila mljaša ni bilo vse te tehnologije, računalnikov, interneta. Igrali smo se na travniku, v gozdu, si gradili hiške na drvesih, se skrivali po poljih. Kaj otroci počnejo danes? Internet je njihova igrača in to me skrbi. Vprašam se, kaj naju čaka in kako bova ravnala v določenih trenutkih. Ampak tukaj mi je lažje, ker imam ob sebi človeka, ki bo znal ravnati z mano. Lik očeta je pri vzgoji zelo pomemben. Včasih, ko eden popusti mora biti tukaj še drug del starša, ki misli racionalno, preudarno. Trenutno ne vem, kaj me vse čaka in kako se sploh lotevati vzgoje. Verjetno bo to potekalo sproti v času odraščanja.
A si srečna v svojem poklicu?
Jaz opravljam čudovit poklic. Pišem za različne revije o ljudeh. Sem nenehno v stiku z lepimi stvarmi in to me osrečuje.
Veliko pa pomagam tudi mojemu Gorazdu, ki ima oljarno KOCBEK.
Doma imate tudi oljarno, ki jo vodi tvoj partner. Zanima me, ali imaš buče že od nekdaj rada, ali so ti prirasli k srcu, ko si spoznala Gorazda?
Pri nas doma imamo velike vrtove in babica ter mama sta vedno gojile kakšne melancane, bučke in drugo zelenjavo, ki je končala na naših krožnikih. Nikoli pa nisem gojila neke antipatije ali pretirane ljubezni do bučk. Seveda tudi pri nas doma ni šlo brez bučnega olja, a odkar imam Gorazda, ki uspešno nadaljuje 80. letno neprekinjeno tradicijo oljarne Kocbek sem spoznala tudi zdravilne lastnosti buč in bučnega olja. Nadvse me je navdušilo ekpserimentiranje hrane z bučnicami in še posbej z bučnim oljem. Gorazd me je popeljal na različne festivale, kjer so nai najboljši kuharji predstavljali jedi iz Kocbekovega bučnega olja. Takrat sem spoznala odlične okuse.
Od kje črpaš ideje za raznolike recepte iz buč?
Nekaj receptov mi je zaupala Gorazdova mama, nekaj sem jih dobila od kuharjev, ki kuhajo s Kocbekovim bučnim oljem. Ostalo pa je prišlo kot dodatek k hrani. Žal se bučno olje premalo uporablja in premalo pozna. Nekako je fama oljčnega olja, odličen marketing prevladal v trgovski verigi, a ljudje se tudi čedalje bolj zavedajo zakaj se bučnemu olju reče: zeleno zlato.
Katera jed iz buč je tvoja najljubša?
Zelo rada imam bučne namaze, ki jih pri nas doma tedensko pripravljamo. Obožujem tudi salate z bučnim oljem, testenine z bučnim oljem in da ne pozabim tudi na čokolado Strast, ki jo dela moj Gorazd in vsebuje bučno olje ter bučna semena.
Nad katero, morda nenavadno kombinacijo živil z bučami ali produkti iz njih, si najbolj navdušena?
Pri nas doma delamo čokolado Strast z bučnim oljem in bučnimi semeni. Nato so med paleto produktov tudi testenine z bučnim oljem in semeni, keksi z bučnim oljem in semeni. In da ne pozabim na suhe klobase z bučnimi semeni. Najnovejši izdelek, ki sem ga kreirala za letošnjo prodajo darilnih kompletov so suhe bučke v bučnem olju. Te so božanske.
Bučno olje je priljubljeno tudi pri sladicah-za katere sladke jedi ga uporabljaš ti?
Kot sem že omenila mi ga uporabljamo tudi za peko. Tradicionalna sladica, ki jo nudimo tudi v Oljarni na pogostitvah in katero sem spekla tudi za moje goste v oddaji Riba na oko je Šarkelj z bučnim oljem in bučnimi semeni prelit s čokolado. Odlična kombinacija je vanilijev sladoled prelit z bučnim oljem. Sama preizkušam nove jedi, ki jih prelijem z bučnim oljem predvsem premišljeno. Spet to pa je stvar okusa. Do sedaj so bili vsi gostje, obiskovalci nad našimi specialitetami navdušeni
.
Ti je bila kombinacija sladkega z bučnim oljem že od nekdaj všeč ali si se morala okusa privaditi?
Bučno olje, če je seveda pravo ima zame prav poseben odličen okus. Lahko ga kombiniramo na sladke in slane jedi. Prav to je njegova specialiteta.
Kdaj in kje si prvič poizkusila omenjeno kombinacijo?
Večino the stvari sem preizkusila v oljarni in nato se je moja zgodba pričela.
Kdaj si se naučila kuhati?
Nekaj osnovni stvari me je že naučila moja mama. Nekaj me je poskušala učiti tudi babica, a takrat sem bila še mlajša in me kuhanje sploh ni zanimalo. Tako od vseh dobrih receptov iz domače zakladnice nisem odnesla veliko. Tisto pravo kuhanje pa se je pri meni pričelo v prvem letniku faksa, ko sem se odselila od doma v svoje gospodinjstvo. Takrat sem bila premorana, da sem poprijela za kuhalnico. (smeh)
Za koga kuhaš ali pečeš najraje ?
Nekako sva z Gorazdom ugotovila, da nama je zelo zanimivo, če skupaj kuahva za svoje prijateje. Do sedaj še nisva imela tako velike kuhinje, da bi lahko gostila večjega števila ljudi, sedaj pa bova preizkusila kuho tudi za 12 ljudi. In takrat bova kuhala oba.
Tvoja naj jed, ki jo pripraviš sama ?
Moja specialiteta je piščančje meso na sto in en način. Najraje imam gratiniranega v pečici. Rada pa tudi pečem. Letos poleti sem kot obsedena pekla muffine s sadjem, čokolado…
Moja specialiteta pa so ravioli na motovilčevi posteljici s suhim paradižnikom in mozarello. In pa seveda druge italijanske stvari. Zadnje case pa uživam v pripravi testenin s skuto, bučkami in piščančkom.
P.s. Med recepti lahko najdete 2 Mišini naj jedi 🙂
Kakšne so tvoje prehranjevalne navade ? So se ti-vam v družini kaj spremenile v zadnjih letih?
Že od nekdaj gledam, da se prehranjujem čim bolj zdravo in naravno. Dolga leta je za mojo prehrano skrbela babica. Ko sem bila v osnovni in srednji šoli. BIla je doma in nam kuhala kosila. Oboževala sem njeno kuho. Potem pa sem se odselila z doma in sem nekako za svojo prehrano poskrbela sama. Najprej sem se kot študentka prehranjevala v restavracijah. Nato pa si počasi začela kuhati. Dokler nisem imela svoje kuhinje nisem pravzaprav znala ustvarjati kakšnih dobrot. Zdaj mi to gre veliko bolje. (smeh)
Kaj ti pomeni “zdrava” prehrana in kakšna je sploh zate zdrava hrana?
Po nosečniškem diabetesu sem moje prehranjevalne navade pošteno spremenila. Črtala sem beli kruh, sladkor in prevelike količine ogljikovih hidratov. Zdaj se prehranjujem več krat na dan z manjšimi obroki. Včasih pa sem jedla en obrok.
Bio, eko ?
Bio, eko je en velik nateg! Dobra strategija s katero trgovci zaslužijo. In to pošteno. Dajte se malo zamisliti, koliko je uradno registriranih površin za proizvodnjo ekološko neoporečne zelenjave in koliko te zelenjave se prodaja na trgovskih policah? Računice ni. To ti vse pove o tem. A dokler so ljudje naivni in v to vrjamejo pač naj. Jaz veliko raje vzamem mamino zeljenjavo, ki jo prideluje na svojem vrtu.
Vrtnariš? Imaš svoje pridelke?
Osebno ne vrtnarim, ker nimam vrta. Ga pa imajo moja mama, babica in tašča. Domače zelenjave nam tako ne manjka in hvaležna sem jim za to!
Vem, da imaš rada presenečenja in evente. Zanima me pa tvoj NEPOZABNI BABY SHOWER. A nam lahko kaj več poveš o tem?
Konec junija lanskega leta sva pripravila z Gorazdom pravi Baby shower. To je zabava za starše, ki je bila v osnovi praznik bodoče mamice. Ta je v zadnjem mesecu pred predvidenim datumom rojstva k sebi povabila prijateljice in znanke, da bi skupaj praznovale prihod novorojenčka. Praznovanje je bilo sprva vezano le na prvo nosečnost, zanj pa je bilo značilno, da so ženske klepetale ob čaju, različnih prigrizkih in sladicah. Bodočo mamico so povabljene obdarile s pripomočki, ki ji bodo prišli zelo prav pri negi in vzgoji novega družinskega člana. Zabava se je s časom preselila iz ženskega kroga v “družinskega” in na zabavo so tako povabljeni sorodniki, prijatelji, znanci – ne glede na spol, starost. Pri nas tole praznovanje še ni tako uveljavljeno in prihaja iz Amerike. Je pa čedalje bolj priljubljeno tudi v Evropi in dobiva svojevrsten pečat. Pri nas je sicer bila navada ta, sploh na SV Sloveniji, da se je ob rojstvu otroka na domu mamice potrosila slama. Ali perje, ki se je prijelo na prej politi vodi s sladkorjem. Stara šega, za katero pa dan danes pravijo, da bi naj prinašala srečo. Žal tega v večjih mestih več ne vidiš. Na zadnje sem to doživela v Murski Soboti, kjer sem imela babico in so ves blok v katerem je živela mati z dojenčico opremili v slamo. Da vam ne govorim, kako smo potem vsi poprijeli za metle in čistili hodnike. (smeh) No, na mesto tega pa sva se z Gorazdom odločila za nekoliko modernejši način, ki sva ga obeležila pred samim rojstvom. Za tovrsten običaj mi je povedala že Sandra Auer, ki je prav tako praznovala Baby Shower v družbi svojih najožjih prijateljic. Midva pa nisva želela omejiti zabave le na ženski del, zato sva naredila to tako kot se spodobi. Veliko slavje je bilo v Miklavžu, kjer je Fan plac Geli. Čudovit raj za otroke in starše. Celo teraso sva rezervirala za petdeset ljudi. Za program pa je v okviru stand upa poskrbela Martina Ipša. Seveda na temo otrok! (smeh) Za glasben posladek pa 6 Pack Čukur, ki bo prišel v novi zasedbi. Ob pevki Tanji Raflot je bila še Tina Vrdjuka. Njegov šov s Tanjo sva z Gorazdom sprmeljala v okviru Hangover project in Satisfaction on a dance floor, kjer predstavljata najboljše party duete vseh časov. Vrhunsko in za našo zabavo prava poslastica. Ekipa televizijske oddaje Ujemi sanje pa mi je pripravila še dodatno presenečenje. Na zabavi je zapel še Domen Kumer. Da pa gostje, ki jih je bilo okoli petdeset (najinih res dobrih prijateljev), niso bili lačni pa smo poskrbeli z vrhunskim keteringom. Med njimi so bile sladice Matevža Visočnika, Penine Frangež in vina Steyer.
Fotografije puščaš na disku, računalniku oz. v elektronski obliki ali jih razviješ in narediš album “oldfashion way”, foto knjigo, scrapbook ?
V Mariboru imam čudovito fotografinjo Natalijo Jelušič Babič, ki mojo Kiano sprmelja vsak mesec. Vsak mesec v njenem studio foto Tatjana naredive čudobvite slikice, ki jih imam za spomin. Seveda mi slikice tudi razvije in mi ji da v album. Še vedno sem mnenja, da je fotografija v fizični obliki najlepši spomin. Shranjene v računalniku nimajo takšne vrednosti, kot v albumu. Zato sem velik pristaš razvijanja fotografij. Zelo rada pa si delam tudi foto knjige. Sploh iz potovanj na katerih vedno naredim čes tisoč slik. Ja saj vem, sem obsedenec fotografije. (smeh) Drugače pa me je Natalija spremljala tudi v času nosečnosti. Naredile sva zijmene akt fotografije z mojim trebuščkom. Vsaki mamici priporočam, da se odloči za ta korak. Kajti nosečnost je poseben dogodek. Edinstveni in obdržati ga na fotografiji je neprecenljivo.
Miša hvala za tako lep, obsežen in tudi zelo poučen pogovor. Upam, da bo kateri bodoči mamici prišel prav kakšen tvoj nasvet, sploh tistim, ki imajo med nosečnostjo podoben problem “diabetes”, kot si ga na žalost imela tudi ti. Hvala in vso srečo še naprej! *****
