Jojjjjjj ti dnevi grmenja, neviht, polne ali prazne lune,… grrrrr. Že nekaj noči nisem spala, zato sem utrujena in metrebuh še bolj boliiiii in zdaj že tudi celo ostalo telo, glava, kosti, tako da skoraj ni več za zdržat…. 🙁 Ja ja, saj vem kaj si mislite, nehaj že jamrati, ampak verjemite mi, da je to res en tak orng “presing” na psiho in na telo,… Sam sebi si tečen, drugim pa da ne govorim 🙁 Želim si le, da bi že čimprej minil ta mesec, da rodim zdravo bebico in da sem čimprej brez bolečin, ker se mi že mešaaaaa 🙁 In to se dogaja prav meni, ki sem “hiperaktivka”, ampak zdaj ne morem nič delat, še na računalniku težko pišem iz ležečega položaja,…kaj šele da bi lahko delala kaj profitabilnega,.. P.s. sem namreč v bolniški, ampak imam tako nizko bolniško nadomestilo, da bolje da ne govorim 🙁 Zato vam priporočam, da če nameravate zanosit in ste s.p. in ste zaradi prvega otroka vzele možnost, da za 4 ure sami plačujete prispevke in za 4 ure vam plačuje csd, da se prijavite kar za 8 ur, kajti drugače boste prav prisiljene delat pa četudi boste imele rizično nosečnost,… Zato je zame še toliko bolj stresna ta nosečnost.
Za en tak članek porabim nekaj ur, ker delam po obrokih,… Najhuje je pa to, da se ne morem ukvarjat niti s hčero Taro kot bi si želela, ne morem opravljati meni naj funkcije v “poklicu” žena-mama torej kuhat, nič ne morem pospravlti in počistiti kot bi si želela,.. Zato mi preostane le Klic na Pomoč mojemu možu…po eni strani imamo “srečo”, da je moj mož v večini doma (doma imamo pisarno), tako da on lahko pazi Taro in kaj naredi vmes,… Pomaga tudi pri gospodinjstvu, ampak saj veste ženske da to ni isto, ker smo si moški in ženske različni, vidimo različne stvari in se drugače lotimo opravil,.. V glavnem komaj čakam, da se končajo moje 3 letne bolečine (prva nosečnost, komplikacije ob porodu in carski rez, bolezen abdomna, napadi zaradi žolčnih kamnov, operacija žolča in zdaj spet rizična in boleča nosečnost,..). Komaj čakam, da pričnem funkcionirat kot “ženska, žena, mama,..” in da lahko spet delam vse! 🙂
Zadnjič sem bila prav šokirana nad izjavo kolegice, glede tega ker je moj mož tako priden, da pomaga pri Tari in gospodinjskih opravkih, da si bo po mojem porodu zaslužil nekaj dni oddiha. Najprej vam moram povedati in kot veste itak to vedno ponavljam, da imam res super moža, ampak se niti pod razno ne strinjam glede te izjave! Sem prav razmišljala o tem in sem se vmes skoraj zjokala zaradi bolečin in potem se vprašam: kaj pa jaz? A jaz pa nisem vredu žena, zato ker sem rizično noseča in ker me je doletela vsa ta “bolezen”,..? Saj vsi v družini pač delamo po svojih močeh kar pač lahko za skupen cilj, kajne? In glede nato, da nisem sebičen tip človeka, kajti vedno postavim na prvo mesto druge in potem šele sebe, se tokrat s tem ne strinjam, kar je kolegica izjavila. Mislim da sem najbolj potrebna psihičnega in fizičnega okrevanja t.i. “oddiha” prav jaz! Po porodu si moram namreč nujno vzeti nekaj mesecev za “rehabilitacijo” , sprostitev in da se spet na novo postavim na noge, zadiham, se pozdravim, počasi pridobim spet kondicijo in da se neham počutiti kot ujetnik v svojem telesu,.. Potem pa seveda novim zmagam in ciljem naproti, seveda z roko v roki z mojim dragim možekom 🙂
* Je pa res, da smo si družine različne med seboj. Nekatere ženske so doma in imajo drugačno življenje kot tiste, ki moramo venomer “iskati delo” ali tiste ki imajo kariere oz. zahtevne službe in si z partnerji pač delimo delo pri vsem, tudi pri domačih opravkih,…zato menim, da si mogoče res tisti moški, ki so cele dneve v službah, skrbijo za finančno plat družine, da se žene in otroci s tem ne rabijo ukvarjati in biti pod stresom,…in poznam jih kar nekaj takih, ki še hkrati po službi pripomorejo tudi pri gospodinjstvu oz. pomoči pri otrocih,..res dobesedno “zaslužijo $” nekakšen oddih vsake toliko časa,… Svojim ženskam pa privoščijo kakšno masažo, potovanje in kakšno gospodinjo ali čistilko,.. Čeprav v večini si tudi takšni moški želijo oddiha s svojimi ljubimi-družino, kadar imajo čas oz. dopust,… Družine in slog življenja je pri vsakem drugačen. Zato pa si zberemo partnerja po svoji “meri” kajne? 😉
P.s. upam, da si tačas, ko si od vsega opomorem jaz, moj mož in seveda najini otroci, opomore tudi naša “država” in mi ponudi kakšno fajn delo – plačano seveda, da lahko zaživimo tudi mi še bolj srečno in “manj stresno” življenje 😉
